»Kaj res, v Ljubljani? Kaj te moti?«

»Res je škoda, ampak na žalost bi se to prej ali slej zgodilo.«

»Ta ukrep policijske uprave pozdravljamo z velikim zadoščenjem, kajti naš lepi Tivoli je postal zadnje čase res že pravcati eldorado vsemogočih sumljivih tipov, da se pošten in miroljuben človek zvečer skoraj več ne upa tja.«

»Tokrat niso imeli svetlih barv. Vandalizem infantilnih.«

»Takšna dejanja nesprejemljiva in odraz stanja duha naše družbe.«

»To je neverjetno žalosten dan. Drevo je bilo ikona za severovzhod in v njem je uživalo toliko ljudi, ki živijo tukaj ali so obiskali to regijo.«

»Nekdo se je namerno prebil čez ograjo in bodečo žico ter uničil umetnino. Hujše oblike vandalizma si ne znam predstavljati.«

»Strpnost, ne glede na to, da smo lahko drugače misleči, mora biti prvo pravilo sobivanja v naši državi. Probleme moramo reševati skupaj. Vedno sem pozival in še pozivam, da moramo o problemih in nestrinjanjih govoriti spoštljivo.«

»Tisti, ki škodijo umetniški in kulturni dediščini, morajo plačati visoko ceno.«